Pawz Away® zaščitna pregrada za hišne ljubljenčke priskoči na pomoč

Gostujoči prispevek avtorice Carrie Noar, Tales and Tails

Kako lepo bi bilo, če bi vsi psi prišli k nam popolni in taki tudi ostali, ne glede na napake, ki jih pri vzgoji naredimo. Žal se to nikoli ne zgodi. Ko posvojite psa, pogosto dobite tudi kakšno nepričakovano vedenjsko posebnost. To dobro vemo, saj smo večino svojih odraslih psov posvojili iz zavetišč.

Ko smo dobili Morgan, našo prvo nemško ovčarko, je bila stara 18 mesecev, doma pa smo že imeli tri hrte. Za vse vpletene je bil to kar velik kulturni šok. Hrti so nežni in ubogljivi psi, Morgan pa je vedno mislila, da bolje ve od nas, kaj je prav. Kljub temu se je zelo hitro močno navezala name, mojega moža in naše hrte. Trdno verjamem, da bi naredila vse, da bi nas zaščitila, tudi če bi se pri tem sama poškodovala. Takšna pač je in prav zaradi tega jo imamo radi – večino časa.

Njena zaščitniška narava pa je imela tudi temnejšo plat. Ni prenesla ljudi, ki so hodili mimo naše hiše, zajci na vrtu pa so jo spravljali ob pamet. Prepričana sem, da jih je videla kot male teroriste na samomorilski misiji proti naši družini. Posebej pozorna je bila na kuhinjsko okno. Če smo katerega od hrtov peljali ven brez nje, je takoj skočila na okno. Če je kdo šel mimo, je tam stala in glasno lajala, kot da misli smrtno resno.

Možu sem rekla, da moramo začeti delati na tem, da ne bo več skakala na okno. Tako kot marsikateri mož je tudi on to odmahnil z roko in rekel, da ni nič hudega.

To se je spremenilo nekega ledeno mrzlega decembrskega dne tik pred božičem.

Bila sva po nakupih in ravno pravočasno prišla domov, da sva pse peljala na večerno potrebo. Moj mož je najprej odpeljal hrte v manjši ograjen prostor, nato pa prišel po Morgan, jo pripel in jo odpeljal ven. Običajno ni bila skupaj s hrti, saj je bil eden od njih že zelo star in nisva želela, da bi ga po nesreči podrla.

Ko je Morgan opravila svoje, jo je mož pripeljal nazaj v hišo in se vrnil po hrte.

Jaz sem bila v kopalnici in si odstranjevala kontaktne leče. Takrat sem zaslišala ogromen pok. Stekla sem ven in se spraševala, kaj je razbila. V kuhinji se nisem mogla spomniti ničesar, kar bi lahko povzročilo takšen hrup.

Ko sem prišla do kuhinje, je Morgan že zbežala v svoj boks in se zvila v klobčič. Moj mož je pritekel v hišo, pustil ostale pse zunaj in začel iskati Morgan ter me spraševati, ali je v redu.

Jaz pa sem videla le razbito kuhinjsko okno in koščke stekla po celotnih tleh.

Na srečo Morgan ni bila poškodovana. Mož jo je temeljito pregledal, nato pa sva hrte pripeljala noter in postavila otroško varnostno ograjo, da med čiščenjem nihče ne bi stopil na steklo.

To je bil jasen znak, da moramo nekaj ukreniti.

Dober prijatelj, ki ima veliko izkušenj z nemškimi ovčarji, nama je svetoval uporabo elektronske ovratnice, s katero bi jo naučila, da ne sme na okno. Poslušala sva njegov nasvet in kupila priporočeni model.

Resnica pa je, da težave ni odpravil.

Na začetku je sicer nekoliko pomagalo, sčasoma pa nas je Morgan preprosto začela ignorirati in vseeno tekla k oknu. Poleg tega nisva bila nikoli ustrezno poučena o pravilni uporabi elektronske ovratnice. Prav tako je nisva mogla popraviti vsakič, ko je šla k oknu. Včasih je odšla tja, ko sva bila v kopalnici ali v spodnjem nadstropju, zato je nisva niti opazila. Drugič pa se je preprosto odločila, da bo šla tja ne glede na posledice.

To je postala bitka trme, ki je nisva dobivala.

Ko sem bila povabljena v podjetje PetSafe, da bi bolje spoznala njihovo podjetje in izdelke, sem se ogromno naučila. Videla sem predstavitev ene izmed njihovih elektronskih ovratnic in takrat sem dojela, zakaj pri nas ni delovalo.

Najbolj pa me je navdušila predstavitev sistema Pawz Away Indoor Pet Barrier.

Ko sem slišala, kako deluje, sem vedela, da ga moram imeti. Na srečo so mi dovolili, da sem ga odnesla domov v kovčku.

Komaj sem čakala, da ga preizkusimo, in nismo bili razočarani.

Pregrado smo postavili ob okno in nastavili kratko razdaljo delovanja. Moj mož jo je temeljito preizkusil – držal jo je v roki in hodil okoli hiše, da bi preveril, ali Morgan ne bo dobila opozorila, ko bo z nami šla skozi zadnja vrata ali ko bo jedla in pila.

Najlažje bi občutek opozorila opisala tako, kot da vas nekdo nežno odrine stran.

Zato sem se počutila povsem varno, ko smo jo začeli uporabljati pri našem psu.

Pri ograji za preprečevanje dostopa Pawz Away mi je všeč veliko stvari. Ko se približa prepovedanemu območju, najprej odda opozorilni zvočni signal, kar zanjo deluje kot opomnik. Sistem je majhen in prenosljiv, zato ga lahko prestavimo tudi k drugemu oknu, če bi se začela nanj pretirano osredotočati.

Morda ga bomo letos uporabili celo pri božičnem drevescu, da ga ne bi podrla.

Najbolj pa mi je všeč to, da smo se rešili nenehnega boja z njo. Zdaj ji omejitev postavlja okno oziroma sistem ograje sam, jaz pa ji ni treba neprestano govoriti, naj odide stran.

Tudi ljudje, ki hodijo mimo hiše, je ne vznemirjajo več toliko, ker ne preživi več celega dneva pri oknu in jih ne opazuje.

Dolgo smo iskali rešitev za našo težavo, a smo se bali, da bomo morali s tem živeti toliko časa, kolikor bo živela pri nas.

Lahko rečem, da je ta izdelek zelo izboljšal naš odnos z njo.

Seveda bomo morali še vedno delati na njeni vzgoji in utrjevati želena vedenja, vendar nam je to močno olajšalo življenje.

Zelo sem vesela, da smo ga našli.Pawz Away® zaščitna pregrada za hišne ljubljenčke priskoči na pomoč

Gostujoči prispevek avtorice Carrie Noar, Tales and Tails

Kako lepo bi bilo, če bi vsi psi prišli k nam popolni in taki tudi ostali, ne glede na napake, ki jih pri vzgoji naredimo. Žal se to nikoli ne zgodi. Ko posvojite psa, pogosto dobite tudi kakšno nepričakovano vedenjsko posebnost. To dobro vemo, saj smo večino svojih odraslih psov posvojili iz zavetišč.

Ko smo dobili Morgan, našo prvo nemško ovčarko, je bila stara 18 mesecev, doma pa smo že imeli tri hrte. Za vse vpletene je bil to kar velik kulturni šok. Hrti so nežni in ubogljivi psi, Morgan pa je vedno mislila, da bolje ve od nas, kaj je prav. Kljub temu se je zelo hitro močno navezala name, mojega moža in naše hrte. Trdno verjamem, da bi naredila vse, da bi nas zaščitila, tudi če bi se pri tem sama poškodovala. Takšna pač je in prav zaradi tega jo imamo radi – večino časa.

Njena zaščitniška narava pa je imela tudi temnejšo plat. Ni prenesla ljudi, ki so hodili mimo naše hiše, zajci na vrtu pa so jo spravljali ob pamet. Prepričana sem, da jih je videla kot male teroriste na samomorilski misiji proti naši družini. Posebej pozorna je bila na kuhinjsko okno. Če smo katerega od hrtov peljali ven brez nje, je takoj skočila na okno. Če je kdo šel mimo, je tam stala in glasno lajala, kot da misli smrtno resno.

Možu sem rekla, da moramo začeti delati na tem, da ne bo več skakala na okno. Tako kot marsikateri mož je tudi on to odmahnil z roko in rekel, da ni nič hudega.

To se je spremenilo nekega ledeno mrzlega decembrskega dne tik pred božičem.

Bila sva po nakupih in ravno pravočasno prišla domov, da sva pse peljala na večerno potrebo. Moj mož je najprej odpeljal hrte v manjši ograjen prostor, nato pa prišel po Morgan, jo pripel in jo odpeljal ven. Običajno ni bila skupaj s hrti, saj je bil eden od njih že zelo star in nisva želela, da bi ga po nesreči podrla.

Ko je Morgan opravila svoje, jo je mož pripeljal nazaj v hišo in se vrnil po hrte.

Jaz sem bila v kopalnici in si odstranjevala kontaktne leče. Takrat sem zaslišala ogromen pok. Stekla sem ven in se spraševala, kaj je razbila. V kuhinji se nisem mogla spomniti ničesar, kar bi lahko povzročilo takšen hrup.

Ko sem prišla do kuhinje, je Morgan že zbežala v svoj boks in se zvila v klobčič. Moj mož je pritekel v hišo, pustil ostale pse zunaj in začel iskati Morgan ter me spraševati, ali je v redu.

Jaz pa sem videla le razbito kuhinjsko okno in koščke stekla po celotnih tleh.

Na srečo Morgan ni bila poškodovana. Mož jo je temeljito pregledal, nato pa sva hrte pripeljala noter in postavila otroško varnostno ograjo, da med čiščenjem nihče ne bi stopil na steklo.

To je bil jasen znak, da moramo nekaj ukreniti.

Dober prijatelj, ki ima veliko izkušenj z nemškimi ovčarji, nama je svetoval uporabo elektronske ovratnice, s katero bi jo naučila, da ne sme na okno. Poslušala sva njegov nasvet in kupila priporočeni model.

Resnica pa je, da težave ni odpravil.

Na začetku je sicer nekoliko pomagalo, sčasoma pa nas je Morgan preprosto začela ignorirati in vseeno tekla k oknu. Poleg tega nisva bila nikoli ustrezno poučena o pravilni uporabi elektronske ovratnice. Prav tako je nisva mogla popraviti vsakič, ko je šla k oknu. Včasih je odšla tja, ko sva bila v kopalnici ali v spodnjem nadstropju, zato je nisva niti opazila. Drugič pa se je preprosto odločila, da bo šla tja ne glede na posledice.

To je postala bitka trme, ki je nisva dobivala.

Ko sem bila povabljena v podjetje PetSafe, da bi bolje spoznala njihovo podjetje in izdelke, sem se ogromno naučila. Videla sem predstavitev ene izmed njihovih elektronskih ovratnic in takrat sem dojela, zakaj pri nas ni delovalo.

Najbolj pa me je navdušila predstavitev sistema Pawz Away Indoor Pet Barrier – Sistem za preprečevanje dostopa.

Ko sem slišala, kako deluje, sem vedela, da ga moram imeti. Na srečo so mi dovolili, da sem ga odnesla domov v kovčku.

Komaj sem čakala, da ga preizkusimo, in nismo bili razočarani.

Pregrado smo postavili ob okno in nastavili kratko razdaljo delovanja. Moj mož jo je temeljito preizkusil – držal jo je v roki in hodil okoli hiše, da bi preveril, ali Morgan ne bo dobila opozorila, ko bo z nami šla skozi zadnja vrata ali ko bo jedla in pila.

Najlažje bi občutek opozorila opisala tako, kot da vas nekdo nežno odrine stran.

Zato sem se počutila povsem varno, ko smo jo začeli uporabljati pri našem psu.

Pri sistemu mi je všeč veliko stvari. Ko se približa prepovedanemu območju, najprej odda opozorilni zvočni signal, kar zanjo deluje kot opomnik. Sistem je majhen in prenosljiv, zato ga lahko prestavimo tudi k drugemu oknu, če bi se začela nanj pretirano osredotočati.

Morda ga bomo letos uporabili celo pri božičnem drevescu, da ga ne bi podrla.

Najbolj pa mi je všeč to, da smo se rešili nenehnega boja z njo. Zdaj ji omejitev postavlja okno oziroma sistem sam, jaz pa ji ni treba neprestano govoriti, naj odide stran.

Tudi ljudje, ki hodijo mimo hiše, je ne vznemirjajo več toliko, ker ne preživi več celega dneva pri oknu in jih ne opazuje.

Dolgo smo iskali rešitev za našo težavo, a smo se bali, da bomo morali s tem živeti toliko časa, kolikor bo živela pri nas.

Lahko rečem, da je ta izdelek zelo izboljšal naš odnos z njo.

Seveda bomo morali še vedno delati na njeni vzgoji in utrjevati želena vedenja, vendar nam je to močno olajšalo življenje.

Zelo sem vesela, da smo ga našli.