
Med lastniki mačk pogosto velja prepričanje, da je najbolj priročen način hranjenja tako imenovani prosti dostop, kjer je hrana za mačke ves čas na voljo v posodici. Mačka si tako sama odmerja obroke čez dan, lastniku pa ni treba skrbeti za točen urnik hranjenja. Čeprav se ta metoda zdi naravna in enostavna, pri nekaterih mačkah prinaša tudi določene slabosti.
Da bi ugotovili, kateri način je najboljši za vašo mačko, je treba primerjati prednosti in omejitve prostega dostopa ter hranjenja ob vnaprej določenih obrokih. Najboljša rešitev ni enaka za vse mačke, saj je odvisna od starosti, aktivnosti, telesne teže, zdravstvenega stanja in prehranskih navad živali.
Glavna prednost, ki jo ima ves čas dostopna hrana za mačke, je prilagoditev mačjemu naravnemu ritmu hranjenja. Mačke imajo manjši želodec in v naravi običajno zaužijejo več manjših obrokov skozi dan in noč. Stalno polna posodica jim omogoča, da jedo takrat, ko začutijo lakoto.
Tak način je lahko povsem primeren za mačke, ki znajo same dobro uravnavati vnos hrane, so primerno aktivne in se ne prenajedajo. Pogosto je praktičen tudi za lastnike, ki so več ur odsotni in mački ne morejo ponuditi več manjših obrokov čez dan.
Vendar pa sodobne mačke, predvsem tiste, ki živijo izključno v stanovanju ali so sterilizirane oziroma kastrirane, vnosa hrane ne uravnavajo vedno enako dobro. Največje pasti prostega hranjenja so:
Prosti dostop torej ni nujno napačen, vendar je primernejši za mačke, ki imajo stabilno telesno težo, niso nagnjene k prenajedanju in nimajo posebnih prehranskih omejitev.
Druga možnost je hranjenje ob določenih urah dneva, kjer se dnevna količina hrane razdeli na dva, tri ali več manjših obrokov. Ko mačka svoj obrok poje oziroma po določenem času izgubi zanimanje, se posodica pospravi do naslednjega hranjenja.
Ta metoda ima pomembno prednost: lastnik lažje spremlja, koliko je mačka dejansko pojedla. To je koristno pri mačkah, ki so nagnjene k prekomerni telesni teži, pri starejših mačkah, pri živalih z občutljivo prebavo ali pri tistih, ki potrebujejo natančneje odmerjeno prehrano.
Prednosti hranjenja po urniku so:
Slabost tega načina je, da se mora hranjenje nekoliko bolj prilagoditi urniku lastnika. Nekatere mačke lahko ob zamudah postanejo glasne, nemirne ali začnejo prositi za hrano. Zato je pomembno, da je urnik realen in ga lahko dolgoročno vzdržujemo.
V praksi se pogosto najbolje obnese kombinacija obeh pristopov. Če ste čez dan odsotni, lahko mački ponudite jutranji in večerni obrok, čez dan pa ji pustite le natančno odmerjeno količino briketov. Pri mačkah, ki težko zdržijo daljše razmake med obroki, je lahko uporaben tudi avtomatski hranilnik
Suha hrana za mačke je bolj praktična, ker lahko dlje časa stoji v posodici, mokra hrana za mačke pa je občutljivejša in jo je treba po obroku hitreje pospraviti.
Ali naj bo hrana za mačke ves čas dostopna, je odvisno od mačke. Če se ne prenajeda in ohranja primerno težo, je nadzorovan prosti dostop lahko sprejemljiv. Če pa se redi ali težko spremljate njen apetit, je hranjenje po urniku boljša izbira. Pri zdravstvenih težavah se je smiselno posvetovati z veterinarjem.


